Na vsebino

Želite objaviti svojo novico ali dogodek?

ePrimorska.si - Dodaj med priljubljene

Emerik Bernard

 

izvor sredine

izvor sredine

EMERIK BERNARD:  V TREBUHU BARVNIH DISPOZICIJ

Razstava traja od 28 avgusta do 7. oktobra, razstavlja pa jo galerija Loža v Kopru.

Slikarstvo Emerika Bernarda pripada visokim modernističnim načelom, ki jim ostaja zvest – med redkimi umetniki – do danes. S tem hočem reči, da se je po vzpostavitvi najvišjih možnih etičnih-estetskih norm, meril za ocenitev umetnine v prvi ter drugi polovici dvajsetega stoletja, ko se je (po Greenbergu) »težišče radikalneje kot kdajkoli prej premaknilo od posnemanja k samostojnemu poustvarjanju, kar je bila nujna posledica ponovno uveljavljenih in prenovljenih meril kakovosti«, v prehodu v novo tisočletje ponovno zničil vsak okvir umetnosti in njen domet, ki spet slavi že vsako, še tako banalno entiteto, dogodek brez idej, domiselnosti in brez vsakega konteksta, ki zdaj velja za umetnino. 

Ob novih medijih spregovorimo o želji za počitkom, se pravi, da se je umetniška dejavnost ponovno relativizirala, »sprostila«, kar po Greenbergu ustreza željam in »zahtevi polizobraženega občinstva«; in to po obdobju modernizma, ki je oblikoval najbolj zahtevne norme za vrednotenje umetniškega dela, merila za umetniškost in za estetskost likovne upodobitve, oziroma je zdaj dokončno ločil estetsko vrednost umetnine od vsakega posnemanja: v naravi, v teoriji in v »sociali«, ter od politike-ideologije, tako da je postala končno le pomembna samo avtentična in avtohtona umetniška struktura. 

Bernarda v resnici ne zanima sočasnost likovnih pojavov, četudi so njegove slike vedno na neki drug način sodobne ter aktualne. Njegova platna so estetsko dovršena; ne karakterizira jih kričavi kolorizem, ampak mediteranska sublimacija občutenja in misli, ki niso le odsev umetnostnih idej in teorije, ampak gibljiva, neprosojna barvna plazma, il liquido,ki zdaj odteka in se na koncu posuši v nekakšno »zgoščo«, kromatični ostanek v horizontu med nebom in med zemljo, v nekakšen »trebuh« barvnih dispozicij v notranjem telesu slike in slikarstva. Celoten likovni ekran preveva prav neskončen mir, kjer ni začudenja in subjektivne stiske, temveč samo trenutek, ki se spreminja v sublimno stanje, v čisto snovanje izgubljenega in znova najdenega paradiža. 

Nežen, pretanjen trebuh. Trebuh drobnega prahu in kot naslikan. Ob vznožju trebuha, raztreščena granata... Kroženje zagrabi trebuh in ga obrača. Vendar se trebuh ne obrne... V soncu je nekaj takega kot pogled. Vendar pogled, ki gleda sonce. Pogled je stožec, ki se obrača po soncu. In zrak je kot strnjena glasba, a širna in globoka glasba, sestavljena, skrivnostna, in polna zaledenelih razrastkov... In zdaj se razporedi v celice, kjer rase zrno irealnosti. Vsaka celica se vmesti v svoje mesto, v pahljačo... okoli trebuha, pred soncem... in v kroženje žveplane vode. V vsaki celici je nečloveško, a hitro gomazenje, sloji ustavljenega vesolja... V njih se rojeva spirala. In v zraku visi še večja spirala, a kot bi bila že žveplana in celo fosforna in zavita v irealnost. In ta spirala ima pomen najprodornejše misli. (A. Artaud, Popek predpekla). 

Lepota in sublimnost sta torej izenačeni in znova obujeni v podobi, kjer gre za prekinitev, za prelom z vsakršno obliko realizma, čeprav je likovna osnova Bernardovih slik, se pravi »vzorec« za nastanek abstrahiranih, izvirnih form, v načelu posnemovalen, mimetičen glede na istrsko pokrajino, ki – čeprav z zamikom – še vedno vpliva na negovo delo. Slikar podobo dopolnjuje s figurativno danostjo okolja, kjer slika in živi, ki jo v celoti nadgradi s psihičnim, eksistencialnim in teorijskim doživetjem, a hkrati zanemarja vsako aktualnost in pa historično, časovno ali empirično opredeljenost. V njegovem delu gre za svojsko likovno avtonomijo, ki bi jo le stežka klasificirali z jasno primerjavo v znana, evidentna umetnostna obdobja. Gre torej za slikarstvo kot »odprto možnost«, kjer vsak pristop odpira snov za drug odnos, naj bo slikovni ali teorijski; kjer vsak, naravnost minimalni slog domuje v drugem minimalnem avtonomnem slogu. Kajti slikar je zdaj pripravljen na variante in nasprotja istega slogovnega procesa, ki končno delo zaznamuje kot neko temeljno strukturo ter izvirno likovno sintezo. 

romanov porton

romanov porton
 
V ospredju Bernardovih del je torej individualna ustvarjalna praksa, ki ne želi prerasti v posebno smer slikarstva, čeprav v resnici to postaja z vsakim novim platnom, že desetletja; in niti ne postavlja jasno izraženih programov, ki so podrejeni teoretičnemu sporočilu, čeprav je tudi to prisotno v njegovih spisih (glej Približevanja, Edicija Hyperion). Eksistencialna zasnovanost slike temelji v igri, ki določa dinamizem slikarskega postopka, s tem pa estetskost upodobitve nikoli ni korelativna socialni ali zgodovinski funkciji umetniškega dela. Izvirnost Bernardovega slikarstva stoji in pade tudi neodvisno od nostalgije za minulim časom v razvoju zahodne likovne umetnosti, ki jo določa neka stroga forma ali določena slogovna norma. Posebnost njegove situacije je v individualni odločitvi za takšno ustvarjalnost, kjer je razvidnost teorije na nek način zabrisana in ni več možno podrejanje podobe določenim estetskim kanonom pretekle likovne izkušnje ali idejam zunaj slike. 

Emerikovo slikarstvo nastaja kot posledica osebnostnih meril, zato lahko spregovorimo o individualni absolutnosti pristopa, ki ni povezan /več/ s tradicionalnimi slogovnimi klišeji. Slikarju pač ne gre za restavracijo nekdanjih zakonitosti v modernizmu, vnaprej določene oblike upodabljanja so zanj le iluzija. Pomembno je torej vztrajanje pri avtorski osami in razločenost od vsakršne tradicije, ki je ujeta v style position, daleč je tudi od priznanih formes culturelles. Slikarjevo edinstveno dejavno izhodišče je umetnost brez vsiljenega sloga, ko slikanje kot ustvarjalna nuja, kot zagovor in kot opravičilo slike postane slikarjev notranji imperativ. Zdaj ne želi več, da ga umestimo v nek slogovni primež, temveč nam z vsakim novim delom, čeprav le z minimalnimi premiki, odkrije svojske in na novo pridobljene – prenovljene – modernistične načine svojega odnosa do slikarstva. 

Sublimno v Bernardovi sliki je povezano s spoznavanjem predmeta, ki ga podoba prikazuje, in z občutenjem ugodja. Predmet, snov, vsebina so lahko estetski, da v zvezi z njimi govorimo o lepoti, vendar je lepo omejeno na obliko, ki se z njo izraža avtor. Nasprotno pa sublimnost lahko doživljamo tudi v informnem stanju, v razsežnosti upodobitve, ki je v resnici brez meja, neomejena, neomajna. V sublimnem gre za nekaj absolutnega, kar nima primerjave, in nas zaveže s posebnim stanjem; ne čutenja, ampak duha, ki mu s pomočjo spoznanja ne moremo dejansko blizu. Razum ob vzgibih in dražljajih, ki prinašajo sublimno doživetje, onemi, saj jih pojmovno in načelno ne more zaobjeti. Težko bi torej govorili o »realnosti«, »resničnosti« v sublimnem pri Bernardu; ob njem in o njegovi absolutni moči, ki nas preveva s posebnim, skoraj neoblikovanim stanjem, doživljamo ugodje, ki ga v celoti, z vsem svojim bitjem in umskimi sposobnostmi – a ne z razumom – nekako razpoznamo, vendar ga nismo zmožni reflektirati, opredeliti s kategorialnim znanjem

 

vir: Obalne galerije Piran

Dodaj komentar

Uredništvo spletnega portala ePrimorska.si ne odgovarja za objavljene komentarje, ki so jih poslale naše bralke in bralci.
Prosimo za strpno debato!


Varnostna koda
Osveži

 
 

Vroče





Izdelava spletnih strani

Zadnje novice

Aktualno